MALI PRINC

Odlomek iz ene za moje pojme najboljših knjig.

"Dober dan," je rekla lisica.

"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nic videl.

"Tu sem " je rekel glas," pod jablano."

"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si..."

"Lisica sem," je rekla lisica.

"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ." Tako zalosten sem..."

"Ne morem se igrat s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomacena."

"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.

Nato je pomislil in rekel:

"Kaj je to ,udomacena' ?"

"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj pocnes tod?"

"Ljudi iscem," je rekel Mali princ. " Kaj je to ,udomacena' ?"

"Ljudje," je rekla lisica , "imajo puske in lovijo. To je zelo nadlezno! Goje tudi kokosi. To jim je edina skrb. Stikas za kokosmi?"

"Ne," je rekel mali princ. "Prijateljev iscem. Kaj je to ,udomacena' ?"

"To je nekaj, kar ze dolgo ni vec v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..."

"Ustvarjati vezi?"

"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen decek, cisto tak kot sto tisoc drugih majhnih deckov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene se manj. Zate sem samo lisica med sto tisoc drugih lisic. Ce pa me udomacis, bova drug drugega potrebovala. Ti bos zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."

"Aha, ze razumem," je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica... zdi se mi, da me je udomacila..."

"Lahko da," je rekla lisica. "Tu na Zemlji se zgodi marsikaj..."

"Oh! Saj ne na Zemlji," je rekel Mali princ.

Lisico je zacelo zanimati:

"Na kakem drugem planetu?"

"Da."

"So tam tudi lovci?"

"Ne."

"Hm, zanimivo. Pa kokosi?"

"Ne."

"Nic ni popolno," je vzdihnila lisica.

In je jela razpredati svojo prejsnjo misel:

"Moje zivljenje je pusto. Jaz lovim kokosi, ljudje lovijo mene. Vse kokosi so si podobne, prav tako ljudje. Dolg cas, mi je ze. Ce pa bi me udomacil, bi mi v zivljenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugacni od drugih. Vsi koraki mi prinasajo smrt. Tvoji pa bi me zvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidis tam doli zitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z zitom? Zitna polja me ne spominjajo na nic. In to je zalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot zito. Ah, kako bi bilo lepo, ce bi me udomacil! Zito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v zitu..."

Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.

"Prosim... udomaci me," je rekla.

"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le casa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati se marsikaj."

"Le tisto spoznas, kar udomacis," je rekla lisica. "Ljudje si ne vzamejo casa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo vec prijateljev. Ce bi rad imel prijatelja, me udomaci!"

"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.

"Zelo potrpezljiv je treba biti, " je odgovorila lisica. "Skraja bos sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smes oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan bos lahko prisedel blize..."

Drugo jutro je mali pric spet prisel.

"Pridi raje vselej ob isti uri,"je dejala lisica. Ce bos prihajal ob stirih popoldne, te bom vznemirjena pricakovala ob treh. Bolj ko se bo blizal cas, srecnejsa bom. Ob stirih bom nestrpna in nemirna; cutila bom, kako je sreca dragocena. Ce pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj zacnem biti srecna... Ceremonije so potrebne."

"Kaj je to ceremonija?" je vprasal Mali princ.

"Tudi to je nekaj, kar ze skoraj ni vec v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi cesar je kak dan drugacen, kot so drugi dnevi, kaksna ura drugacna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob cetrtkih plesejo z vaskimi dekleti. Cetrtek je torej cudovit dan! Takrat grem na spehod tja do vinograda. Ce pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih pocitnic."

Tako je Mali princ udomacil lisico. Ko pa je prisla ura slovesa, je lisica rekla:

"Ah, jokala bom..."

"Nic ne morem za to," je odgovoril Mali princ, "Saj te nisem silil, ti si hotela, naj te udomacim."

"Seveda," je dejala lisica.

"Toda ti bos jokala!" je rekel Mali princ.

"Seveda," je rekla lisica.

"Torej nisi s tem nic pridobila!"

"Pridobila," je dejala lisica, "zaradi psenicne barve."

Potem je dodala:

"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj ves, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom podarila skrivnost."

Mali princ je stopil k vrtnicam.

"Cisto nic niste podobne moji vrtnici, ve niste se cisto nic," jim je dejal. "Nihce vas se ni udomacil in ve niste nikogar udomacile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoc drugimi lisicami. Toda odkar sva se sprijateljila je ni na svetu take, kot je ona."

In vrtnice so bile v veliki zadregi.

"Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihce ne bi sel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejsa je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem unicil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo cul pritozevati se ali se bahati, vcasih pa tudi molcati. Dragocena je zato, ker je moja."

In se je vrnil k lisici.

"Zbogom, je dejal...

"Zbogom," je rekla lisica. Cuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je : Kdor hoce videti, mora gledati s srcem. Bistvo je ocem nevidno."

"Bistvo je ocem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

"Zaradi casa, ki si ji ga zrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."

"Zaradi casa, ki sem ji ga zrtvoval..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica "Toda ti je ne smes pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomacil. Odgovoren si za svojo vrtnico..."

"Odgovoren si za svojo vrtnico..." je ponovil mali princ, da bi si zapomnil.

Antoine de Saint-Exupery