Večna čakanja

Zdi se mi, da celo življenje skoz neki čakamo. Najprej čakaš devet mescov, da sploh prideš na ta svet, pole čakaš na prvi zob, na to, da znaš sam na wc. No pole čakaš na prvi razred, na prvo oceno, prvo ljubezen, pa spet čakanja pri zdravniku, v vrsti za kino. Nato je čakanje na prvi seks, prvo službo, prvo plačo pa pole vsako naslednjo plačo. Pa čakanja da bo konc predavanja, službe pa da bi se že začel vikend. Se mi zdi, da sem tak vikend človek. Vseh pet delovnih dni kr tk zvodeni mimo mene, ker si vsak dan mislim:`A bo že prišel PETEK???` Pa pole še vikend ni tisto, kar sm pričakoval pa je tk cel tedn v ku..o. Se bom mro navadit, da bom znal uživat vsak trenutek posebej, vsako dano minuto. Yeah right. Js pa tak. Pa saj sam sebi ne verjamem tega. Mah treba bo iz tega čakanja potegnit neki pozitivnega al pa živet enako naprej. No zdaj je petek, dočakal sem ga, zdaj pa bom spet čakal na nekaj novega. Morda na to, da bom videl kako osebo, ki bi jo rad vido al pa trenutno čakam da bo ura dost, da grem v fitnes, tam pa mam pole čas razmišljat o takih tumarijah ki jih zdaj pišem. no mejte se.