LJUBEZEN

Mislim, da že slika dovolj pove. Ne da se mi več. Sam ko ne morš kaj. Ko te zabaše si pa brez moči. Sam upaš lahko da bo glas iz glave glasnejši kot pa tisti iz srca.

NOV FOTOAPARAT

Končno sm se odločo, pa sm si ga kupo. Ta stari sony je sicer še kejkr tejko uredo sam je pa ž dav svoje skoz. Kejko gavd je presliko pa kolkokrat je bil z mano je že čas da gre v penzijo. No in sm surfo dva tedna po neto pa iskal neki uredo za slikat. Klico vse kolege ko se kejkr tolko spoznajo na fotoaparate, da bojo slike na kurji uredo pa sm ga najdo. Canon PowerShot S3 is. RRRRRRRRRRRRR zverina. Sicer bo za kake alkoholne gavde še zihr sony sliko bo pa tti za kake bolj kulturne zadeve. Sm ga zalaufo pa kartico(2 giga) nt dav pa študiro. neko čudo tehnike, to pa ni kr tk ko tastar ko si stisno pa kliko, no gam ž nagrunto, pa še bukla je taka zravno ko pa Vojna in mir. Pa ene 8 knjig je zravno. uffff.

MALI PRINC

Odlomek iz ene za moje pojme najboljših knjig.

"Dober dan," je rekla lisica.

"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nic videl.

"Tu sem " je rekel glas," pod jablano."

"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si..."

"Lisica sem," je rekla lisica.

"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ." Tako zalosten sem..."

"Ne morem se igrat s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomacena."

"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.

Nato je pomislil in rekel:

"Kaj je to ,udomacena' ?"

"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj pocnes tod?"

"Ljudi iscem," je rekel Mali princ. " Kaj je to ,udomacena' ?"

"Ljudje," je rekla lisica , "imajo puske in lovijo. To je zelo nadlezno! Goje tudi kokosi. To jim je edina skrb. Stikas za kokosmi?"

"Ne," je rekel mali princ. "Prijateljev iscem. Kaj je to ,udomacena' ?"

"To je nekaj, kar ze dolgo ni vec v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi..."

"Ustvarjati vezi?"

"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen decek, cisto tak kot sto tisoc drugih majhnih deckov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene se manj. Zate sem samo lisica med sto tisoc drugih lisic. Ce pa me udomacis, bova drug drugega potrebovala. Ti bos zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."

"Aha, ze razumem," je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica... zdi se mi, da me je udomacila..."

"Lahko da," je rekla lisica. "Tu na Zemlji se zgodi marsikaj..."

"Oh! Saj ne na Zemlji," je rekel Mali princ.

Lisico je zacelo zanimati:

"Na kakem drugem planetu?"

"Da."

"So tam tudi lovci?"

"Ne."

"Hm, zanimivo. Pa kokosi?"

"Ne."

"Nic ni popolno," je vzdihnila lisica.

In je jela razpredati svojo prejsnjo misel:

"Moje zivljenje je pusto. Jaz lovim kokosi, ljudje lovijo mene. Vse kokosi so si podobne, prav tako ljudje. Dolg cas, mi je ze. Ce pa bi me udomacil, bi mi v zivljenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugacni od drugih. Vsi koraki mi prinasajo smrt. Tvoji pa bi me zvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidis tam doli zitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z zitom? Zitna polja me ne spominjajo na nic. In to je zalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot zito. Ah, kako bi bilo lepo, ce bi me udomacil! Zito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v zitu..."

Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.

"Prosim... udomaci me," je rekla.

"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le casa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati se marsikaj."

"Le tisto spoznas, kar udomacis," je rekla lisica. "Ljudje si ne vzamejo casa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo vec prijateljev. Ce bi rad imel prijatelja, me udomaci!"

"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.

"Zelo potrpezljiv je treba biti, " je odgovorila lisica. "Skraja bos sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smes oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan bos lahko prisedel blize..."

Drugo jutro je mali pric spet prisel.

"Pridi raje vselej ob isti uri,"je dejala lisica. Ce bos prihajal ob stirih popoldne, te bom vznemirjena pricakovala ob treh. Bolj ko se bo blizal cas, srecnejsa bom. Ob stirih bom nestrpna in nemirna; cutila bom, kako je sreca dragocena. Ce pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj zacnem biti srecna... Ceremonije so potrebne."

"Kaj je to ceremonija?" je vprasal Mali princ.

"Tudi to je nekaj, kar ze skoraj ni vec v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi cesar je kak dan drugacen, kot so drugi dnevi, kaksna ura drugacna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob cetrtkih plesejo z vaskimi dekleti. Cetrtek je torej cudovit dan! Takrat grem na spehod tja do vinograda. Ce pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih pocitnic."

Tako je Mali princ udomacil lisico. Ko pa je prisla ura slovesa, je lisica rekla:

"Ah, jokala bom..."

"Nic ne morem za to," je odgovoril Mali princ, "Saj te nisem silil, ti si hotela, naj te udomacim."

"Seveda," je dejala lisica.

"Toda ti bos jokala!" je rekel Mali princ.

"Seveda," je rekla lisica.

"Torej nisi s tem nic pridobila!"

"Pridobila," je dejala lisica, "zaradi psenicne barve."

Potem je dodala:

"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj ves, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. potem se vrni, da se posloviva, in jaz ti bom podarila skrivnost."

Mali princ je stopil k vrtnicam.

"Cisto nic niste podobne moji vrtnici, ve niste se cisto nic," jim je dejal. "Nihce vas se ni udomacil in ve niste nikogar udomacile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoc drugimi lisicami. Toda odkar sva se sprijateljila je ni na svetu take, kot je ona."

In vrtnice so bile v veliki zadregi.

"Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihce ne bi sel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejsa je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem unicil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo cul pritozevati se ali se bahati, vcasih pa tudi molcati. Dragocena je zato, ker je moja."

In se je vrnil k lisici.

"Zbogom, je dejal...

"Zbogom," je rekla lisica. Cuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je : Kdor hoce videti, mora gledati s srcem. Bistvo je ocem nevidno."

"Bistvo je ocem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

"Zaradi casa, ki si ji ga zrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."

"Zaradi casa, ki sem ji ga zrtvoval..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.

"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica "Toda ti je ne smes pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomacil. Odgovoren si za svojo vrtnico..."

"Odgovoren si za svojo vrtnico..." je ponovil mali princ, da bi si zapomnil.

Antoine de Saint-Exupery

Moj najljubši slikar SALVADOR DALI

Salvador Domenec Felip Jacint Dalí Domenech, španski slikar, * 11. maj 1904, Figueres, Španija, † 23. januar 1989

Ekscentrični katalonski umetnik je bil najbolj poznan po svojih nadrealističnih delih.

Znan po svojih dolgih brkih, ki si jih je pustil rasti zelo zgodaj, zanje je trdil, da se preko njih pogovarja z vesoljci. V otroštvu je bil huda zgaga, v šoli ni kaj dosti poslušal, edino kar ga je zanimalo je bilo slikarstvo. Na tem področju je bil zelo priden, saj je ustvaril približno 1500 slik, v kar niso vštete kostumografije, ilustracije, skice, scenografije…naredil je tudi animirani film Destino, za Walt Disney-a. Ljubezen njegovega življenja je bila 11 let starejša Rusinja Gala, ki mu jo je kot svojo ženo predstavil njegov prijatelj. Gala je bila njegova muza, vodila je računovodstvo in knjigovodstvo, spodbujala ga je k ustvarjanju, kasneje tudi h komercializaciji njegovih del. Imela je veliko ljubimcev, Salvadorja pa to ni preveč motilo, saj ji je kupil grad, v katerem se je po mili volji lahko zabavala z njimi. Po Galini smrti, ni imel več navdiha, po svetu je hodil kot živa prikazen, preživotaril je zadnja leta svojega življenja.

Vampirji

Mene že skoz fascinira ta mit o vampirjih. Zato majhen opis le teh.

Vampir je v fantaziji nemrtev (undead). To ne pomeni , da je živ ali mrtev, ampak nekaj vmes. Verjetno je, da vampirji obstajajo v dveh dimenzijah; v naši in še eni, ki omogoča, da se vampir ne spremeni v truplo. Večina organov v njihovih telesih ne deluje več izjemi sta srce in možgani. Ker nimajo drugih organov morajo preprečevati,da bi njihova kri postala nečista. To delajo s prehranjevanjem s svežo krvjo. Sveža kri da vampirju moči, ki jih ne bi imeli, če bi predolgo ostali brez sveže krvi. Zasvojeni so s krvjo. Hranijo se lahko tudi do nekajkrat na noč, da le potešijo telesno in duševno (zasvojenost) potrebo po krvi. Če ne konzumirajo dovolj krvi se začne njihova kožo razkrojevati, zgleda tudi kot bi se starali (to razloži zakaj na začetku filma Drakula, Drakula izgleda kot star mož, ponoči pa izgleda veliko mlajše). Brez krvi je vampir bolj ranljiv. Večina njegovih moči deluje le kadar ima dovolj sveže krvi.

So zelo bledi. Njihova koža ima nekaj barve le ko se najejo, a ta barva hitro izgine. Njihove oči so globoke, imajo temne očesne jamice. Njihove oči se od navadnih razlikujejo po tem, da medlo svetijo v temi. Njihove ustnice so polne in obarvane rdeče. Najbrž največja značilnost vampirjev so njihovi podočnjaki. Pa vendar ta vampirjev začitni znak izvira iz filmov. Po ljudskem izročilu vampirji niso nikoli imeli izrazitih podočnjakov. Vzhodno evropski in ruski vampirji naj bi imeli na konici jezika trn, s katerim so izvrtali luknjo v svoj plen. Nekaterim vampirjem se podočnjaki povečajo, ko so lačni. Ti podočnjaki so postali del vampirjevih najbolj pomembnih kvalitet, ampak izvori še bodo odkriti.

Obleka je za vampirje nekaj zelo pomembnega. Nekateri se prilagodijo oblekam, ki so moderne v času v katerem živijo, drugi pa prisegajo na staromoden izgled, a v vseh primerih so ponosni na svoj izgled. Nekateri se oblačijo v svetla oblačila, medtem ko so drugi zaviti v črnino. Goti in druge kulturne skupine so posvojile temni izgled. To ne velja za vse vampirje, še posebej v družbenih itročilih to ne velja. Nekateri izgledajo, kot pol človek, pol zver. Takšne najdemo na Kitajskem. Navadni ljudje si predstavljajo vampirje v oblekah iz zgodnjega 18. stoletja ali pa oblečene kot aristokrate.

Dva izmed mojih najljubših komadov

The phantom of the opera

Zame verjetno najboljši mjuzikl kar jih je. Vedno, ko poslušam to mojstrovino Andrew Lloyd Webbera dobim kurjo kožo. Pa to pri mni ne zgleda glih lepo. No pač šalo na stran. Tudi zgodba sama je takšna, da ti da mislit malo o tem, kakšen bi naj bil naš odnos do nošenja mask. Ne samo fizično, ampak tudi maske, za katerimi skrivamo svoj pravi JAZ. Saj je včasih kar najlažje biti nekaj kar nisi, kot pa pokazati in se razgaliti pred ljudmi, ki te lahko prizadanejo in ranijo. A konc koncev bi morali priti do spoznanja, da smo le takšni kot smo najlepši in če nas ljudje ne sprejmejo takšnih kot smo, so si pač sami krivi. Pa še mali opis sam bo v angleščini, ker se mi niti približno ne da prevajat.

The Phantom of the Opera is a musical with a book by Andrew Lloyd Webber and Richard Stilgoe, lyrics by Charles Hart, and music by Lloyd Webber.

Based on the novel The Phantom of the Opera by Gaston Leroux, it focuses on a beautiful singer Christine Daaé as she is seduced by a mysterious disfigured musical genius known as "The Phantom of the Opera". The Phantom lives beneath the Paris Opera and terrorizes those who work there, demanding Christine be the star of the theatre's productions. When the young singer rebuffs the Phantom's advances and her lover Raoul intervenes, the Phantom sets no limits in his quest for revenge and Christine's love.

The Phantom of the Opera was inspired by a different musical version of the same story by Ken Hill, which Lloyd Webber saw at the Theatre Royal Stratford East in 1984. The music for Lloyd Webber's version was composed specifically for the voice of his then-wife Sarah Brightman.

Na Kataleno grem

Taaaaadaaaa. 03.03. grem pa v mežico na Kataleno. Komaj čakam, da bo spet malo kulture prišlo v moje življenje. Glih danes sem si karto kupil. Najprej sm mislo, da bi koga povabil zravno, pole pa sm dognal, da verjetno ne poznam koga, ki bi tudi poslušal to. Bom pač sam užival ob poslušanju malo drugačne glasbe. Sam da ni Saša Lendero.
Pa še nekaj malega o skupini:


V poglavju sodobne slovenske popularne glasbe lahko Kataleno označimo za nič drugega kot fenomen.
Zgodba te mestne legende se je začela leta 2001 v idilični vasici na jugovzhodu Slovenije, kjer je šest entuziastov odkrilo arhivski folklorni material in pomladilo njegovo zarjavelo podobo z art rock, funk, jazz in blues primesmi ter z njihovo osebno noto mladostnega pogleda, ki je bil ravno toliko filozofski kot je bil glasbeni.

Odziv tistih privilegiranih, ki so imeli stik z glasbo šesterice na začetku, je kmalu prerasel originalno idejo po enem poskusu predelave in tako so v mesecih in letih, ki so sledili, sinovi in hčere Katalene kot strela z jasnega zavzeli odre najbolj pomembnih festivalov, koncertnih hal in klubov doma in po tujini.
V petih letih je skupina rodila tri pogrutavščine – (Z)godbe (2002), Babje leto (2004) in Kmečka ohcet (2006). Vsi albumi so bili deležni velike pozornosti med glasbenimi kritiki, ki jih še danes ne znajo kategorizirati, obstoječe folklorne teorije postavili na glavo ter mnogo nejevernih Tomažev spreobrnili v ljubitelje folk glasbe.
Kombinacija najboljše slovenske tradicionalne glasbe, skrbno izbrane iz arhivov, pesmaric in starih vinilnih plošč s trdnimi rock ritmi, funk nabojem ter z zavidanjem vrednimi aranžmaji je naredila unikaten post-folk rock stil, ki predstavlja glasbeno zapuščino slovenskih regij v povsem novi luči. Vse skupaj je z dinamičnimi in poživljajočimi električnimi inštrumenti, ki božajo očarljivo petje, preneseno na oder v plesni in glasbeni nastop, ki očara tudi glasbeno najbolj razvajena ušesa.
Katalena - vsekakor najbolj navdihujoč glas slovenske folk glasbe 21. stoletja.


IN JAZ JIH GREM POSLUŠAT.

pa sm ga tudi js naredo

zgleda, da je res moderno, da maš blog danes. No in zakaj nebi bil tud js moderen. Kot da že nimam z Kurjo dojst dela bom zdaj še tu malo pisal pa bluzo. No če se mi bo dalo glih. Mah neki bo pa ž. Včasih pa prav paše, da si lahko nekje izliješ svojo dušo. Itak smo v času informatike, ko se mi zdi, da vsepreveč izmenjav informacij poteka preko računalnikov in sms-jev. Zdaj sm pa še js s tem blogom pluno na krbit. Čimmanj medčloveških odnosov, saj si lahko pa itak vse o meni preberejo. Ali je to pravi odnos do stvari???